Moj blog

Blog o stvareh, ki me zanimajo


Leave a comment

Francoski buldogi

Francoski buldogi so majhna pasma domačih psov. Frenčiji so se začeli pojavljati v 19. stoletju, ko so se najprej razvili v Angliji, nato pa so se v Francijo razširili med industrijsko revolucijo.

Vir: http://francoskibuldog.blogspot.com

 

Advertisements


Leave a comment

Prehitevalni pas za pešce

Vsak dan kar precej prehodim, ker je to, vsaj na moji vsakodnevni trasi, najboljša izbira. Lahko bi se poslužil kakšnega drugega načina transporta, toda vsi imajo svoje pomanjkljivosti. Kolo ti kaj hitro ukradejo, da osoudeležencih v prometu sploh ne govorim. Trole so polne in enako nebogljene, kot avtomobili, ko pride do zastojev, tako da nič ne pridobiš z njimi. Avto sploh ne pride v poštev. Poleg vsega pa moram reči, da se rad sprehajam. Medtem, ko mi mp3 predvajalnik vrti kak dobr komad, noge kar poletijo, oči iščejo novosti na poti, misli pa se zatopijo včasih v delo, včasih v malenkosti, ki jih počnejo ljudje okoli mene. Ravno to zadnje je povod za zapis, ki ga berete. V zadnjem času sem namreč začel opazovati, kako hodijo ljudje okoli mene.

Veliko je takih, ki hodijo hitro. Kolikim med njimi se mudi in kolikim samo paše hitra hoja, tako kot meni, ne vem. Predvidevam, da je več prvih, saj v Ljubljano ponavadi pridem, ko vsi hitijo v šolo, službo ali na faks. Njihova oz. naša značilnost je, da skušamo čimhitreje nekam priti. To pomeni, da si izberemo najboljšo pot, kolikor je mogoče se izogibamo semaforjem in ozkim grlom,… Meni se sicer ne mudi, toda ne vidim razloga, zakaj bi za neko pot porabil pol ure, če lahko z malo hitrejšim korakom s potjo opravim v 20 minutah. S to kategorijo ponavadi nimam nobenih problemov, kajti vsi hodijo kolikor toliko ravno, se ne ustavljajo, spreminjajo smeri,… Sem spadajo tudi naspidirane 30 cm nižje gospodične in gospe, ki mimo mene z neverjetno hitrostjo odhitijo s petkami, s katerimi tistih 30cm nadoknadijo.

Potem so tu mečkači. Imajo ves čas na tem svetu in hodijo v svojem ritmu. Tudi z njimi ni problemov, če je le dovolj prostora, da jih lahko prehitiš. Pogosto se namreč zgodi, da se jih zbere nekaj na kup in zasedejo cel pločnik, tako da se je treba za prehitevanje premakniti na kolesarsko stezo, če le-ta obstaja in če ni zasedena. Kar pa seveda ni najboljša varjanta, ampak drugače ne gre. Večinoma namreč niso pozorni na ljudi okoli sebe in ne opazijo, da bi jih nekdo rad prehitel. Edina razlaga, ki mi pade na pamet, zakaj hodijo tako počasi, je, da nimajo kaj boljšega za početi kot mečkati. Priznam, da tudi sam kdaj hodim počasi, toda to je ponavadi na sprehodu v naravi, ko nisem nikomur na poti oz. se trudim, da bi bil čim manj.

Naslednjo kategorijo bi najlažje označil kot kure brez glave. S tem ne namigujem, da so take samo ženske. Njihov največji problem je, da sploh ne vejo kam grejo. Brezciljno tavajo iz leve na desno in nato nazaj iz desne na levo. Pogosto se obrnejo za 180 stopinj, kot bi nekaj pozabili. Včasih krilijo s perutmi, da si niti ne upaš mimo. Zavetrja pri njih ni dobro izkoriščati, saj se dostikrat brez opozorila ustavijo in začnejo ogledovati izložbo ali kaj podobnega. Sledi trčenje, kriv pa si seveda ti. Če se le da, se jih na daleč izognem.

Na koncu naj samo omenim ljudi, ki telefonirajo. Le-ti so namreč pogosto v drugem svetu in je med pogovorom za hojo zadolžena samo ena možganska celica. Kar se tudi pozna na njihovi hoji.

Rešitve? Lahko začnem s sabo nositi zvočnik na katerem stalno predvajam zvok pet tonskega šleparja. Druga možnost je, da dosežem zakonsko obvezno uporabo čepice z vzratnimi ogledali in smerokazi. Ali pa še bolje: povežem njihov del možganov, ki skrbi za neumnosti, kot sta nenadno spreminjanje smeri in sunkovito ustavljanje, z LED diodami na hrbtnem delu njihovih jakn, tako da bi tisti za njimi vedel kaj bodo storili, še preden to sami vedo. Še najboljša rešitev pa je tista iz naslova, prehitevalni pas za pešce.

PS: Po raziskavah naj bili pešci v Ljubljani na 18. mestu med 32imi svetovnimi “velemesti” po hitrosti hoje.